Tišina, samota, ...

Vir: tumblr

Ta moja tišina me včasih prav zaskrbi.

Kar nekaj časa sem tiho, a moje misli so na nešteto straneh in razmišljajo o tem in onem,... Včasih me prav zbegajo in me oddaljijo od tistega kar želim in tistega kar hočem doseči. Vendar jim ne dovolim, da me pretirano zmedejo, ker če bi jim pustila potem ne bi ničesar dokončala in ničesar dosegla.

Cilji so mi zelo pomembni in brez njih se mi zdi življenje dolgočasno, pusto, brez obveznosti,... Cilje si postavimo za to, da jih premagamo. Gremo preko sebe in postanemo zaradi le teh zadovoljni, na nek način izpopolnjeni, ker se zavemo, da se naše življenje vrti v pravo smer, tako kot smo si ga vedno želeli, da bi se.

A kljub temu me včasih moja tišina skrbi. Skrbi me ravno toliko, da si ne želim na stara pota, kjer mi ni bilo nič pomembno, kjer sem živela brez ciljev iz dneva v dan. Kjer me je skoraj depresija čisto posrkala vase. A takrat se spolnem, da tega ne smem dovoliti, ne smem ji dovoliti da zmaga. Da bi dovolila depresiji, da zmaga bi v sebi propadla in padla še dlje, kjer sem že enkrat bila. Opažam, da odkar imam v sebi razčiščeno in določeno jasne cilje, manjkrat pride tesnoba na površje ali panični napad. Le ti se zgodijo res še zelo redko. Dočim tesnobo včasih opazim kar hitro in takrat se zavem, da mi telo nekaj sporoča. Sporoča mi, da nekaj ne delam prav in da ni zadovoljno. V tistem trenutku se ustavim in premislim, kaj sem delala narobe in skušam to popraviti oziroma ne več početi istih vzorcev napak, kot sem jih do tistega trenutka, ko je tesnoba prišla zopet na površje. Spopadanje z depresijo, tesnobo in paničnimi napadi, je dolgotrajno pri meni so se začeli pojavljati nekje desetletje nazaj. Čeprav lahko rečem, da se sedaj počutim milijon krat bolje kot sem se, kljub temu so še nekje opazne sledi tesnobe in depresije. Zdi se mi, da le te sledi ne bodo nikoli popolnoma izbrisane, saj so me zaznamovale v neki točki življenja in takrat sem se jim prepustila in se moje življenje ter cilji niso premaknili nikamor. Bili so na točno določeni točki, edino kar se je z njimi zgodilo je, da so se še oddaljili od mene in so vrzeli strmo v prepad brez rešitve. Takrat sem se zavedela, da nekaj moram storiti in se pobrati, uspelo mi je s pomočjo določenih ljudi, ki sami vedo kdo so. V tistem času me je bilo moje tišine najbolj strah, strah kaj naj s svojimi vsemi negativnimi mislimi, ki so prekašale pozitivne. Tišina na v zven ni bila vidna vsem, saj se mi zdi da sem kar dobra pri pretvarjanju, da je vse ok z mano, a kaj ko ni bilo. Nič kolikokrat sem se borila pred drugimi s paničnim napadom in sem želela zbežati, velikokrat sem z razlago, da se mi mudi. A v resnici nisem bežala pred njimi, bežala sem sama pred sabo v samoto. Samota ta mi je prinesla nekaj miru v mojih mislih, a ne tišine – tišina mene same me je preganjala vsepovsod kjer sem bila. Ta tišina je posebna, posebna zame!

Ne znam je popolnoma razložiti in objasniti. Obenem me straši in pomirja. Tišina je del mene, mojih misli in mojega življenja. A tudi samota je del mene. Tako kot me tišina obenem straši in pomirja je samota nujnost mojega življenja. Prav zaradi samote si včasih lahko uredim svoje zbegane misli, ki begajo sem in tja in se še ponoči včasih ne umirijo ter mi kradejo spanec. Spanec, ki bi ga včasih več kot potrebovala.

Opažam, da spet je to nek zmeden zapis mene, mojih misli in je del mene. Del mene, ki sem ga na kratko opisala. Del mene, ki me je 'zaznamoval' in bo vedno prisoten, ne glede kam grem, s kom sem.

Kljub temu, sem se s tega življenjskega obdobja veliko naučila. Naučila sem se predvsem tega, da ne smem obupati in se predati negativnim mislim in občutkom ter da si moram izbrati cilje in jih uresničiti. Sanje so del ciljev, katere želim uresničiti.

Sanjajte, ker v njih lahko vidimo svoje sanjsko življenje – a imeti pogum jih uresničiti je velik korak k sreči in osebnostnem uspehu. Z njimi raste samozavest, samozadovoljstvo in tudi odpirajo se čisto novi pogledi na svet in življenje.

Stay positive, work hard, make it happen!

Vir: tumblr

Vir: tumblr